Mikroorganizmi

Dobri in slabi Mikroorganizmi

Vse okrog nas in tudi v nas samih obstajajo mikroorganizmi

Ločimo jih lahko na za nas dobre in slabe:
dobri ali »regenerativni« mikroorganizmi so tisti, ki spodbujajo vitalnost in zdravje živih bitij v svojem okolju
slabi ali »degenerativni« pa povzročajo »razkroj, onesnaženje in zastrupljanje« (T.Higa).3

Dobri mikroorganizmi

Dobrih mikroorganizmov je več kot 80 vrst. Na Zemlji so vse od nastanka življenja. Od njih je odvisno življenje in zdravje vseh živih bitij, saj nevtralizirajo strupe, ustvarjajo vitamine, aminokisline, encime, hormone, predelujejo minerale v obliko, ki je primerna za rastline in živali, ustvarjajo antioksidante… Vsega tega razvitejša bitja sama ne zmorejo ustvariti, zato so dobri mikroorganizmi nujna osnova obstoja vseh živih bitij. Skupna lastnost vseh »dobrih« mikroorganizmov je, da ustvarjajo antioksidante. 4

Q

slabi Mikroorganizmi

Slabih mikroorganizmov je še mnogo več vrst kot dobrih. Njihova skupna lastnost je, da okolje zastrupljajo s prostimi radikali in ga tako oksidirajo.5 Okolje, v katerem živimo dandanes, označuje »ekstremna oksidacija«; v njem je mnogo patogenih in malo dobrih mikroorganizmov (T.Higa).6 Življenje rastlin, živali in čoveka v njem je zato z biokemičnega vidika težko. Vprašanje, kako zagotoviti antioksidantskost okolja in prevlado dobrih organizmov v njem, je dandanes bistveno preživetveno vprašanje.Znanost dolgo ni znala odgovoriti na to vprašanje. Leta 1982 pa je rešitev našel japonski profesor hortikulture, dr. Teruo Higa z zasnovanjem t.im. tehnologije EM.

Kaj je tehnologija EM

Nekateri dobri mikroorganizmi so aerobni (potrebujejo kisik za svoje preživetje), nekateri pa anaerobni. Podobno velja za patogene mikroorganizme. Znanstveniki so menili, da aerobni in anaerobni organizmi ne morejo živeti skupaj, saj potrebujejo povsem nasprotne življenjske pogoje. Dr. Higa pa je ugotovil, da je to v določenih pogojih (antioksidantskost) možno.
 
Še več, prav tako kombiniranje zelo poveča njihovo učinkovitost:
Pri presnovi anaerobnih mikroorganizmov nastaja namreč kisik, ki ga potrebujejo aerobni mikroorganizmi. Slednji pa ustvarjajo presnovnine, ki so za nekatere anaerobne mikrobe idealna hrana. Zato lahko nekateri aerobni in anaerobni dobri organizmi živijo v simbiozi. To pa je bistveno za njihovo učinkovitost, saj skupaj lahko ustvarijo več antioksidantov, bolje preživijo v spreminjajočih se razmerah in laže premagujejo patogene mikrobe.
 
Dr. Higa je v dolgoletnih laboratorijskih raziskavah ugotovil, katere vrste dobrih anaerobnih in aerobnih mikrobov bolje živijo skupaj. Taka sožitja dobrih mikroorganizmov so temelj tehnolgije EM, to je tehnologije »učinkovitih mikroorganizmov«.

Vprašanje, ki ga je bilo potrebno tudi razrešiti pa je, kako take simbioze učinkovito prenesti iz laboratorija v življenje. Sprva so menili, da to ni možno, saj se je zdelo, da v praksi, kjer je v enem samem gramu prsti tudi po nekaj stotisoč mikrobov, ni možno kontrolirati. Dr. Higa pa je ugotovil, da se večina mikrobov, podobno kot večina ljudi v družbi, obnaša oportunistično in da se prilagajajo maloštevilnim vodilnim mikrobom. Boj za nadvlado se v bistvu dogaja predvsem med vodilnimi skupinami dobrih in slabih mikrobov. Če zmagujejo vodilni dobri mikrobi, jim »pritegnejo« dobri oportunisti in celo slabi oportunistični mikrobi se potuhnejo ali celo delujejo dobro.

Dr. Higa je ugotovil, kateri dobri mikrobi so vodilni in jih z ustreznim združevajem z drugimi dobrimi mikroorganizmi še okrepil. Razmnožil jih je in dal v okolje. Dobil je močno, prodorno armado dobrih organizmov, ki s svojim razmnoževanjem podrejajo slabe in vse bolj razširjajo življenju prijazne življenjske pogoje. Našel je pot, da so dobre naravne sile, ki so tu že od vekomaj, dobile mnogo večji razmah.

Kmetijstvo, varovanje okolja, varovanje človeškega zdravja so le nekatera področja na katerih se je v dveh desetletjih ta tehnologija uspešno uveljavila na Japonskem in v svetu. Naj pomen tega odkritja in razvoja ponazorimo z nekaj primeri iz prakse.

Nekatere mikroorganizme v medicini in prehrambeni industriji že dolgo poznajo in so izredno koristni za človeka, živali, zemljo in vodo. Seveda EM efektivni mikroorganizmi niso bili gensko spremenjeni. Popolno neškodljivost in varnost EM mikroorganizmov se v različnih raziskavah na Japonskem in povsod po svetu vedno znova dokazuje.

EM in zdravo kmetovanje

S tehnologijo EM se kažejo možnosti za zdravo in ekonomsko uspešno poslovanje. Možno je proizvesti vsaj toliko pridelkov kot s konvencionalno nebiološko proizvodnjo, stroški proizvodnje se znižujejo in kar je najpomembnejše, rastline in pridelki so bolj zdravi.
 
Kraj Takamatsu na otoku Shikoku je bil eden izmed prvih, kjer se je tehnologija EM uveljavila v praksi.
Tamkajšnji kmet Masayoshi Kamisuna se je odločil, da bo uporabil EM pri svoji produkciji melon v rastlinjakih. Te so zelo dovzetne za škodljivce in jih je običajno potrebno škopiti vsaj 15 krat, preden dozorijo. Povsem je opustil kemična sredstva, gnojil le z EM preparatom (EM Bokashi), vsakih 10 dni pa je rastline še poškropil z razredčenimi EM proti škodljivcem. Bolezni se niso razvile, proizvodnja melon pa je bila tisto leto skoraj dvakrat večja kot prej. Zaradi tega pa kakovost melon ni bila nič slabša. Meritev sladkorja je pokazala 17-18 stopinj BRIX, kar je več od normale (16 stopinj BRIX). Tudi drugi kazalci kvalitete produkta so bili visoki. Kamisuna je s takim načinom produkcije nadaljeval, EM tehnologijo pa so začeli uporabljati tudi drugi poljedelci v tem kraju. Kamisuna je leta 1993 dobil uradno priznanje japonskega ministrstva za kmetijstvo za kakovost svoje biološke proizvodnje, saj so bile njegove melone uvrščene v najvišji kakovostni razred (Higa)8.
 
Dandanes uporabljajo tehnologijo EM nekateri poljedelci vseh celin, v vseh klimatskih območjih in pri najrazličnejših poljščinah. Meritve mednarodnega centra za naravno kmetovanje (INFRC) so na primer pokazale, da je v kitajskem zelju pridelanem z EM več hranilnih snovi (46% več vitamina C, 49% več sladkorja) in bistveno manj strupov(24% manj nitratnih ionov) kot pri uporabi umetnih gnojil, količina pridelkov pa večja (EcoPure, 45/2003).9 Rezultati so res vredni pozornosti, saj biološko kmetovanje do sedaj ni zmoglo dati toliko pridelkov. Po domačih raziskavah je na primer proizvodnja biološko pridelanega zelja gnojenega s hlevskim gnojem za 38% manjša, pri gnojenju s humusom pa celo do 64% manjša kot pri uporabi mineralnega gnojiva NPK (B.Simčič)10. Uporabo EM torej odpira povsem nove možnosti biološki pridelavi hrane.
 
Mikroorganizmi EM so zelo pomembni tudi v živinoreji, kjer njihova uporaba poveča proizvodnjo, okrepi zdravje živine in izboljša kakovost proizvedene hrane.
 
Hiroyuki Sogo je živinorejec z otoka Shikoku, specializiran za vzrejo telet.
Za uporabo tehnologije EM se je odločil predvsem zato, da bi zmanjšal problem smradu, ki je pri množični prireji živine očiten. EM je dodajal v vodo za napajanje živine, jih vmešaval v krmo ter jih posipal po tleh. “V enem tednu je bil problem smradu odpravljen, njegova teleta pa so bila videti bolj zdrava”, poroča dr. Higa. EM in v njegovem hlevu ni bilo več primerov mastitisa, bolezni ki so ji živinozdravniki težko kos in je včasih za živali usodna. Tudi primerov revmatizma, ki je resno obolenje govedi, ni bilo več. Ta bolezen je pred uporabo EM povzročala živinorejcem veliko skrbi. Sogo je ugotovil, da se je zmanjšalo število bakterij v mleku, pa tudi drugi kazalci njegove kakovosti so se izboljšali. Potrošniki so hvalili kvaliteto mesa njegovih telet. Sogo se je odločil, da se s svojo živino udeleži tekmovanja. Meso njegovih telet je dobilo 4 od 6 podeljenih nagrad. Že leta 1994 so skoraj vsi živinorejci v njegovem kraju prešli na tehnologijo EM (Higa).11

EM za zdravo okolje

EM se dandanes vse bolj uveljavlja tudi kot sredstvo za varovanje okolja. Naj omenimo le nekaj uspešnih načinov njegove okoljevarsvene uporabe.
 
Smrad in onesnaževanje podtalnice, ki ga proizvajajo sodobni živinorejski obrati, je že prislovičen. Povezan je z živalskimi iztrebki. Raziskave kažejo, da postanejo iztrebki živali netoksični in nimajo več zadirčnega vonja, če jim v pitno vodo in krmo dodajamo EM.
 
V prefekturi Miyaziki je med kmetovalci dvignilo precej prahu zanje nezaslišano dejstvo, da je pridelovalec melon Toshio Ino sklenil pogodbo s sosednjim prašičerejcem, ki naj bi mu dobavljal prašičji gnoj za gnojenje melon. Tudi pri nas so prašičje farme sinonim za onesnaževanje okolja, prašičji iztrebki pa predvsem okoljevarstveni problem, ne pa gnojilo. A v tej prašičji farmi so krmo mešali z EM. Poleg tega so uporabljali EM za dezinfekcijo okolja. Smradu, ki je pri običajnih prašičjih farmah zelo močan, tu ni bilo. Analize so pokazale, da je prašičji gnoj s te farme uporaben za gnojenje. Na začudenje drugih proizvajalcev so bile Inove melone večje in boljše, saj so vsebovale več sladkorja (16,5 BRIX) kot njihove (14 BRIX).
 
V vsem razvitem svetu so tudi smeti vse večji problem.
Približno 30% vseh odpadkov tvorijo gospodinjski organski odpadki. Predvsem zaradi njih so javna smetišča vir smradu tudi tam, kjer organske odpadke zbirajo ločeno, saj so podvrženi močnim procesom gnitja. S pomočjo EM se procesi gnitja spremenijo v fermentacijo. Zato smradu ni.
Ritsue Morita je gospodinja iz mesta Abiko na otoku Honshu, kjer se je prav po njeni zaslugi najprej porodilo gibanje za recikliranje gospodinjskih odpadkov s pomočjo EM. Gospa Morita je začela pripravljati humus iz svojih gospodinskih odpadkov s pomočjo EM. Za to ni potrebno veliko dela in priprav. Potrebuješ plastično posodo, ki se da neprodušno zapreti in pripravek EM. Odpadke še sveže streseš v posodo in posipaš z EM ter posodo zapreš. Tako vsak dan dodaš sveže odpadke in jih posipaš z mikroorganizmi, dokler posoda ni polna. V toplem vremenu je fermentirani kompost pripravljen v dobrem tednu, kar zaznamo po značilnem kiselkasto-sladkem vonju. Gospa Morita je uporabila kompost na svojem vrtu. Zadovoljna z njegovo učinkovitostjo in enostavnostjo priprave je pripravila demonstracijo postopka na potrošniški razstavi domačega mesta. Veliko gospodinj se je navdušilo in nastalo je gibanje za recikliranje gospodinjskih odpadkov, znano pod imenom AcoPure Abiko.
 
Danes je tako domače kompostiranje z EM razširjeno po vsej Japonski, veliko mest pa to počne tudi na industrijski način (Higa).12
 
Pomanjkanje pitne vode zaradi onesnaženja je eden od glavnih problemov 21. stoletja.
Tehnologija EM je lahko tudi tu v veliko pomoč. Organizirani dobri mikroorganizmi imajo sposobnost nevtralizirati strupe, razgraditi jih na netoksične sestavine, vezati kancerogene in predkancerogene substance… Tako lahko celo vodo iz odplak pretvorijo v pitno vodo.
 
Spomladi leta 1990 so v mestu Gushikava na otoku Okinava sprejeli odločitev, da zgradijo novo javno knjižnico.Obenem pa so odobrili testiranje učinkov EM na vodo v greznici mestne hiše, v katero so se stekale tudi odplake iz restavracije iz njenega pritličja. Meritve so pokazale, da je po uporabi EM voda v greznici tako čista in brez vonja, kot jo “najdemo v zelo čistih, tekočih vodah…” (kazalec SS 4,5, BOD pa 3), vsekakor pa čistejša kot običajna voda iz vodovoda. Japonska zakonodaja prepoveduje uporabo iz odplak reciklirane vode za pitje. Nova knjižnica pa ima vendar sistem , kjer vso vodo, razen za pitje in umivanje rok, pridobivajo iz odplak. Odpravljena je bila tudi potreba po odstranjevaju blata iz greznice, saj ga v njej skorajda ni več.
 
EM so tako učinkoviti odstranjevalci nesnage, da jih uporabljajo tudi za odstranjevanje naftnih madežev (prvič leta 1992 v Braziliji).
 
Kako je možno, da EM napravi čisto okolje in celo pitno vodo iz največje nesnage?
To lahko razumememo, če pomislimo na to, kako je življenje nastajalo. V tistem času na Zemlji ni bilo zraka. Doktor Higa je odkril bakterije, ki preživijo temperature višje od 700° C, kar po njegovem dokazuje, da se je življenje pojavilo takrat, ko je bila Zemlja še vroča magmatska krogla. Tudi kasneje, ko se je Zemlja ohlajala so bakterije za svoj obstoj potrebovale metan, amoniak in vodikov sulfid. Kisik je nastajal kot stranski produkt njihove presnove. Ko se ga je skozi stotine milijonov let nakopičilo dovolj, so se razvile aerobne oblike življenja, med drugimi tudi človek. Z vidika prvobitnih prebivalcev Zemlje se torej mi prehranjujemo z njihovimi iztrebki. Naši iztrebki pa so za nekatere izmed njih prvovrstna hrana, ki jo pretvarjajo v to kar potrebujemo mi – v čisto vodo in zrak (T.Higa).15
 
Dandanes je tehnologija EM v uporabi v vsaj 116 deželah vseh celin.
Kmetijstvo in varovanje okolja sta njuno najbolj pogosto področje uporabe. Vse bolj pa se uveljavlja tudi na drugih področjih (v produkciji keramike, v človeški prehrani, v varovanju zdravja…).